Mesto Opatija leži na istrskem polotoku, točneje ob Kvarnerskem zalivu, delu jadranske obale, ob vznožju gorskega masiva Učka. Mesto je priznano hrvaško poletno in tudi zimsko letovišče, saj so povprečne zimske temperature 10 °C, poletne pa 32°C. Celotna morska obala severno in južno od Opatije  je skalnata in slikovita, malo višje pa jo obdajajo čudoviti gozdovi, poraščeni z lovorom. Mesto se ponaša z bogato zgodovino, turistično pa se je s prihodom železnice razvil ob koncu 19. stoletja. Ponašal se je z visokim turizmom za avstroogrsko gospodo, o čemer pričajo številne vile in hoteli – pravi arhitekturni biseri. 

V to čudovito mesto smo se ledvični bolniki in podporni člani društva  letos podali že drugič iz več razlogov. Prvič zato, ker smo se leto poprej tu imeli lepo in smo bili zadovoljni z nastanitvijo in drugič zato, ker….. kaj je lepšega, kot vroče poletje zaključiti v umirjenem »kraljevskem« mestu brez vrišča otrok in utripa masovnega turizma.

In še tretji, odločilni razlog: letovanja se lahko udeležijo tudi dializni bolniki, saj je dializa blizu mesta.  Letos se je letovanja udeležilo dvanajst dializnih bolnikov in so bili s kvaliteto dialize zadovoljni. Prav tako je organizator poskrbel za dobro organiziran prevoz do dializnega centra in nazaj. Seveda se pri bolnikih vedno lahko pojavijo tudi težave, a jih ti pogumni posamezniki znajo premagovati, saj se z njimi soočajo odkar so zboleli. Tako je bilo tudi tokrat. 

V začetku oktobra smo torej sedli na avtobus, nekateri pa v osebne  avtomobile in po hitri cesti brez gneče, tako značilne za potovanje na morje, po prečkanju meje s Hrvaško,   prispeli v hotel tik ob obali v centru Opatije. Kljub temu, da smo bivali v cenovno dostopnejšem hotelu kot leto prej, smo bili zadovoljni. Imeli smo dobro  in raznoliko hrano, notranji bazen s savnami in malo telovadnico ter neskončno možnosti raziskovanja in sprehajanja. Kaj bi torej želeli še več? 

Vsak udeleženec si je dan organiziral, kakor mu je ustrezalo. Eni so večji del dneva preživljali ob bazenu in v savni, nekateri so brez zadržkov zaplavali v morju. 

Drugi so se podali na daljši sprehod mimo dih jemajočih vil po lepo urejeni poti skozi čudovite gozdove na Veprinac. Tam so si ogledali cerkev na vrhu hriba, si oko  odpočili na širni panorami Kvarnerskega zaliva in občudovali hribovsko vasico nad Opatijo. 

Tretji so se sprehajali ob priljubljeni in lepo vzdrževani sprehajalni poti Lungomare  prav do Lovrana in ob njej občudovali poletne rezidence, razkošne vile, plaže in skrite zalive. Sprehajalna pot je bila zgrajena na prehodu iz 19. v 20. stoletje in je poimenovana po Francu Jožefu I., habsburškem cesarju.

Četrti so jo mahnili do Ameriških vrtov nad Opatijo, zgodovina katerih sega v leto 1926. Letos spomladi so jih obnovili in sodi med lepše botanične vrtove tega območja. V tem času sicer niso tako cvetoči kot zgodaj poleti, ko zacvetijo neštete vrtnice,  pa vendar smo občudovali raznoliko, tudi eksotično rastlinje, predvsem pa arhitekturo samega vrta.

Peti so v centru Opatije občudovali Kip deklice z galebom. Kip je eden od simbolov Opatije in ga je izdelal kipar Zvonko Car leta 1956. Drugi simbol Opatije je rdeča kamelija, cvetlica, kateri je posvečen park ob Kipu deklice z galebom. Tudi sprehod skozi ta park je bilo enkratno doživetje, z bogato zgodovino cerkve Svetega Jakova v njej in vile Angiolina. Prav v tem parku si večno zvestobo obljubijo mnogi mladoporočenci od blizu in daleč. In prav posebni občutki so me obdajali, ko je  sredi sobotnega dopoldneva iz parka odmeval Avsenikov valček.

Mnogi so raziskali opatijsko tržnico in nešteto malih in večjih turističnih trgovinic, našli tudi »sladek« čokoladni butik ali si popoldneve krajšali s klepetom ob kavici ob obali.

Še bi lahko naštevala, saj je bilo možnosti za lepo preživljanje sončnih dni neskončno. Skratka, na tem letovanju nam ni bilo dolgčas, saj je vsak našel nekaj zase in ja, nekateri so si celo ogledali kinopredstavo v Opatiji.

Tudi večere smo preživljali različno. Po vsakodnevnem sestanku po večerji, kjer smo uskladili načrte za naslednji dan, so se nekateri odločili za romantičen sprehod pod zvezdami ob prijetnem poslušanju evergreenov, ki jih je ravno pod oknom našega hotela vsak večer prepeval pevec s kitaro. Nekateri so se raje prepustili sproščenemu klepetu v skupnih prostorih pred recepcijo ali pa so se vdajali kvartopirski  strasti. Spet druge je dolg dan utrudil in so se takoj po večerji umaknili v mir svoje sobe. Pomembno je, da je bilo vsem prijetno.

Na enem od večernih sestankov je bil predstavljen načrt za celodnevni izlet z ladjico. Ob tem smo ugotovili, da le nimamo tako zelo različnih želja, saj so se izleta udeležili skoraj vsi. V petek smo se torej takoj po zajtrku vkrcali na ladjico in se  v spremstvu galebov popeljali do Krka in Cresa. Na otokih so se še nekateri tisti, ki se dotlej niso upali skočiti v morje, opogumili in vem, da jim ni bilo žal. Kajti, kaj je lepšega, kot s polnimi pljuči in s soljo v nosnicah zaplavati skozi valove. Ne morem vam opisati vsega, kajti nekatere stvari je pač treba poskusiti.  Samo za pokušino: veliko in dobro smo jedli, zabaval nas je harmonikar, peli smo in celo plesalo se je … V poznih popoldanskih urah pa smo se vrnili v hotel.

Na zadnjem skupnem večeru v recepciji hotela smo se  dogovorili, da bomo drugo leto spet letovali v Opatiji, da si bomo spet napolnili baterije za turobne jesenske dni in zoprno zimo. Do takrat pa bomo pestovali lepe spomine in v tistih težkih dneh, ki bi jih najraje »spustili«, pogledali kakšno slikico iz Opatije.

Martina Mrvar

P.S. Nekatere podatke sem črpala iz Wikipedije in tam si tudi vi lahko preberete kaj več o bogati zgodovini Opatije.